1700 ukrajinskih otrok je že po šolah v Španiji. Ocenjujejo, da jih bo lahko več kot 100.000.
Prejšnji teden v torek je bil sedemletni Tumur na svoj prvi dan v šoli ves prestrašen. Držal se je roke svoje mame, ki ja bila skoraj tako prestrašena kot on. V petek je ta ukrajinski deček, ki je z mamo in starejšo sestro pobegnil pred vojno, sedel v učilnici drugega razreda ves nasmejan in zelo jasno odgovoril »bien« (dobro), ko ga je učiteljica vprašala, kako se ima. Tako jasno je odgovoril, da je sošolec vzkliknil: »Saj že znaš špansko!«
Pred tremi tedni se je Timurjeva mati Olena prebudila ob petih zjutraj v svojem stanovanju v mestu Rivne blizu beloruske meje. Zbudil jo je hrup, ki ga ni mogla prepoznati. Njen mož je prižgal televizijo in sta ugotovila, da se je začel ruski napad in da je to, kar sta pravkar slišala, bomba. »Prejšnji dan je bilo vse normalno: zajtrk, šola, služba…« pravi Olena. Dodala je, da od takrat ni preživela nobenega normalnega dneva več. Olenina mama, babica Tumurja in Karine, ki že šest let živi v Španiji, je svojo hčer prepričala, da je bolje živeti v majhnem stanovanju v Madridu kakor v proti-bombnih zavetiščih v Ukrajini. Teden dni kasneje je Olena z otroci bila na poljski meji, dva tedna pozneje sta Timur in Karina začela šolo v Madridu.
Po podatkih ministrstva za izobraževanje je v Španiji v šole že vpisanih okoli 1700 ukrajinskih otrok. Največ – 655 – jih je v Kataloniji, približno 300 v Madridu, 200 v Andaluziji in 200 v Valencii. Na ministrstvu ocenjujejo, da jih bo v prihodnjih tednih prispelo okoli 100.000. »Še več jih bo, če se bo vojna zavlekla,« je priznal tiskovni predstavnik ministrstva. V Španiji je v šolah 8,2 milijona otrok.
Karina je malo manj nasmejana kot Timur. Zaskrbljena je, ker dobiva novice o vojni in se boji za očeta, medicinskega pomočnika, ki je ostal v Ukrajini in je prostovoljec v ukrajinski vojski. Karina ima zelo rada novo šolo. Pravi, da učitelji še nikoli niso tako skrbeli zanjo.
Devetletna Irina je iz Ukrajine prišla v Barcelono z mamo Valentino, dvema starejšima sestrama in papigo. Potovali so en teden. Peš so prehodili 30 kilometrov, da so prečkali poljsko mejo. Prvi dan pouka so sošolci Irini na tablo v cirilici napisali »Dobrodošla Irina«. »Irina je odprta in zelo ljubeča deklica,« je poudarila njena učiteljica Belén. Irina, ki govori samo rusko in ukrajinsko, sedi blizu nje in na računalniku ima dostop do prevajalca.
Maksim in Viktor sta pred desetimi dnevi prispela v Matadepero (Barcelona) po posredovanju nevladne organizacije. Prvi dan šole sta ta 14-letna fanta sošolcem razložila svoj nagli odhod iz ukrajinske sirotišnice, kjer sta živela. »Vojna ti ne pusti spati, sirene se oglašajo vsakih 10 minut,« je v precej dobri španščini razložil Viktor. »Nahrbtnik smo napolnili s hrano in malo vode. Avtobusi so bili tako natrpani, da smo se vozili stoje.« Maksim in Viktor sta se španskega jezika naučila na dvotedenskem potovanju po Španiji. Ker znata špansko je njuna prilagoditev lažja. Zdaj pomagata 13-letnemu Yaroslavu, ki je potoval z njima in je prvič v Evropi.
Yaroslav živi pri rejniški družini v Matadeperi, a se vsak dan pogovarja s svojo družino, ki je ostala v Ukrajini. »Veseli so, da sem tukaj v redu«. O počutju v Španiji je povedal, da mu je dobro. »Šola je drugačna, imaš svoj računalnik. V Ukrajini smo morali nositi v šolo sedem knjig,« je razložil Yaroslav.
Glede negotove prihodnosti so mladoletniki različnih mnenj: »Tu želim ostati, študirati, delati in se poročiti,« je odgovoril Viktor. »Želim biti prevajalec,« je povedal Maksim. »Ko bo vojne konec, hočem domov,« je zaključil Yaroslav.
Jože Jan
Vir: El País, Španija
