»Rišejo bombe, tanke in želijo mir«: Kriza duševnega zdravja ukrajinskih otrok

0
549
Poljsko ukrajinski mejni prehod Hrebenne. Begunci na poljsko ukrajinskem mejnem prehodu Hrebenne. (Foto: Tamino Petelinšek / STA)

Od začetka ruske invazije so morali milijoni ukrajinskih otrok zapustiti svoje šole, igrače in igre. Prisiljeni so bili zapustiti svoje domove in se preseliti v zaklonišča, kleti ali objekte za begunce. Vojna je pobila tudi njihove vrstnike: po podatkih ukrajinskega generalnega tožilca je do zdaj umrlo vsaj 90 otrok.

 

Dva dni po ruskem napadu na Ukrajino je vojaška uprava odredila, da se na železniški postaji Lviv vzpostavi poleg zdravstvene tudi psihološka podpora. Na tisoče žensk in otrok je šlo skozi postajo, 80 kilometrov od meje s Poljsko, in potreba po zdravnikih in psihiatrih, ki bi podprli begunce, je bila takoj jasna.

»Prvi teden je bil zelo težak,« je izjavil dr. Orest Suvalo, psihiater in koordinator centra za podporo. »Iz Kijeva in Harkova so prihajali ljudje, ki so kazali kritične znake stiske. Veliko otrok, pa tudi odraslih, je bilo paničnih.« Psihiatri v Lvivu poročajo, da na tisoče ukrajinskih begunskih otrok kaže hude simptome travme. »Videl sem otroke s katatoničnimi simptomi, ko nekako zmrznejo in se ne odzovejo na nobeno zunanjo stimulacijo,« je razložil dr. Viktor Balandin, psiholog ukrajinske nevladne organizacije Osonnya. »Mnogi so prenehali govoriti, drugi ne morejo premikati rok ali prstov. Preprosto zmrznejo.«

Travma vojne je globoka za otroke, ki so razseljeni. Psihologi pravijo, da je odsotnost očetov, ki so morali ostati v državi, prav tako pomembno vplivala na življenje otrok. »Pri mlajših otrocih, starih do treh let, je njihovo duševno zdravje odvisno od stanja staršev, običajno matere,« pravi Balandin. »Če je mati v čustveno stabilnem stanju, bodo tudi otroci bolj stabilni. Pri najstnikih so pa stvari drugačne, saj že razumejo, kaj se dogaja. Preveč sprememb v njihovem življenju pomeni več težav za prilagajanje in sprejemanje realnosti«.

Poleg železniške postaje so se mnogi, ki delajo v umetnosti, odzvali na potrebo po terapevtski podpori. Bohdan Tykholoz, direktor Frankovega muzeja v Lvivu, vsak dan sprejme okoli 1000 otrok v gledališče, ki ga vodi z ekipo psihologov, umetnikov, glasbenikov in učiteljev, Otroci se ukvarjajo z likovnimi in glasbenimi dejavnostmi, ki jim nudijo kanček normalnosti in prostor za igro.

»Ideja se je porodila, ko sta morala moja dva otroka in moja žena po začetku vojne zapustiti državo in se preseliti v Nemčijo,« pravi Tykholoz, ki je projekt poimenoval Zabava za pogum. Rekel sem si: Če ne morem pomagati svojim otrokom, ker so daleč, lahko pomagam drugim otrokom, ki so tukaj.«

Kateryna Sukhorebska, ki v svoji knjigarni v Lvivu vodi umetniške dejavnosti za begunce, pravi da otroci slikajo vojno realnost: »Rišejo bombe in tanke, ker to vidijo na lastne oči. Toda v njihovih risbah je tudi upanje ter želja po miru in zmagi.«

Zdravljenje psiholoških motenj otrok zahteva takojšnjo in stalno terapijo, vendar je večina ukrajinskih otrok v nenehnem gibanju. Potujejo dolge razdalje peš, z vlakom, avtomobilom in avtobusom. Prisiljeni so stati v dolgih vrstah, da prečkajo mejo s Poljsko ali Romunijo in čakajo na mrazu do 40 ur.

Suvalo pojasnjuje, da njegova ekipa pogosto nima časa za diagnosticiranje duševnih motenj, ker otroci zapustijo kliniko in odpotujejo v drugo vas ali v tujino. »Upam, da bodo v zahodnih državah deležni ustrezne oskrbe,« pravi. »Če lahko ti otroci živijo v stabilnem okolju, bodo morda lahko tudi  te travme spremenili v odpornost,« je zaključil.

Jože Jan

Vir: The Guardian, Združeno kraljestvo