Slovensko šolstvo v izseljenstvu: Trdni temelji učne moči

0
366
Šolski zbor. (Vir: zasebni družinski arhiv.)

Nedvomno so bile za slovensko osnovno šolstvo v izseljenstvu so bile že od vsega začetka najbolj pomembne delovne in strokovne učne moči ter bogato obdelan učni program. Pregledali bomo obdobje med leti 1949 in do 1998, torej nekaj let po osamosvojitvi Republike Slovenije.

 

Učne moči

Učenci so bili v prvih desetih letih razdeljeni na dve ravni in to po starosti ter vzporednici z argentinsko šolo in tudi po slovenski jezikovni sposobnosti. Lahko omenimo tudi, da je bilo leta 1958 po vsej Argentini štiriindvajset osnovnih šol, od katerih jih je leta 1997 ostalo le deset.

Iz omenjenega lahko ugotovimo, oz. je samo po sebi umevno, da so bila prva leta, zlata leta šolstva, ker so bili učitelji rojeni v matični domovini in jih je bila večina tudi strokovno pripravljenih že iz Slovenije. Ko se je povečalo število tečajev, razredov in odsekov, se je postavljalo vprašanje, od kod dobiti nove strokovno pripravljene in narodno zavedne učitelje. Dolgo se je dvomilo in tudi ponekod skoraj tudi obupalo, da bi iz argentinskih šol mogle priti take učne moči.

Zlasti za buenosaireške regijske šole je nepričakovana rešitev prišla z ustanovitvijo srednješolskega tečaja. Od tam so bili dijaki, ki še niso dokončali argentinske srednje šole, najprej pomočniki ali pomožni učitelji tečaja. S časom se je stanje močno spremenilo, kajti med vrste slovenskih učiteljev v Argentini so pričeli prihajati že v Argentini rojeni učitelji iz argentinskih učiteljišč. Pogoj teh je bil, da bi imeli tudi dokončan slovenski srednješolski tečaj.

Iz zapisnikov lahko razberemo kako se je to število kar hitro pomnožilo. Na primer za letno poročilo leta 1988 se poudarja, da je bilo 65% učiteljev rojenih že v Argentini, v letu 1995  pa lahko opazimo, da je to število narastlo na 75%. Razvidno je tudi, da niti šolski odsek niti novi mladi učitelji sami niso bili zadovoljni s strokovno izobrazbo, ki so jo prejeli temveč so jo dopolnjevali z mesečnimi sestanki, študijskimi dnevi in tečaji; po osamosvojitvi Republike Slovenije pa so se udeleževali raznih seminarjev v Sloveniji.

Leta 1998 beremo v zapisniku sledeče: “Mirno lahko trdimo, da devetdeset učnih moči za okrog petsto učencev ni malo. Da se torej v tem pogledu ni bati prihodnosti. Seveda je hvalevredno še nadaljnje  izpopolnjevanje, posebno neposreden stik z domovino.”

Dvorana je bila večkrat tudi šolski prostor, Vir: zasebni družinski arhiv.

Učni načrti

Od začetka je bil pouk usmerjen na verouk, branje in pisanje v slovenščini, slovensko petje in poznanje slovenke zgodovine ter zemljepisa.

Prvi učni načrt je bil sestavljen prizadevno – da bi čimprej imeli organizirano šolo vse za prvi dve ravni. Učni načrt je leta 1956 izdelal Martin Mizerit. Dve leti kasneje je bil izdelan podroben učni načrt za prvo in drugo skupino nižjega tečaja in za višjo skupino, pripravil ga je ravno tako  Martin Mizerit, medtem ko je Aleksander Majhen pripravil slovnico.

Leta 1959 je zapisano: … namen teh tečajev je vzgoja v narodnem in verskem duhu. Poleg slovenščine se seznanjajo otroci s slovensko zgodovino in z lepotami naše zemlje, pojo narodne pesmi, kateheti pa jim oznanjajo verske resnice v slovenskem jeziku. Učni načrt  vsebuje sedem letnih enot: 1.Otrokovo življenje v štirih letnih časih. 2. Domovina v štirih letnih časih 3. Primerjava Argentina in domovina 4.Slovenska zemlja: Ljubljana in okolica, Gorenjska in Dolenjska. 5. Slovenska zemlja: Notranjska in Primorska. 6. Slovenska zemlja: Štajerska in Koroška. 7. Slovenija, pregled.

Šele leta 1966 so uspeli poenotiti tečaje, izdali so novo skupno berilo za višjo skupino in vključili celo telovadbo ali telesno vzgojo. Poudarjali so tudi dejstvo, da so pri vseh tečajih  otroci smeli govoriti izključno slovensko.

Iz sedemdesetih let lahko razberemo sledeče izjave: …izmed razlogov za uvedbo telovadbe je tudi ta, da se izurijo v slovenskem izrazoslovju pri telesni vzgoji.

Druga taka zanimivost je uveljavitev šolskih nastopov na raznih prireditvah. O tem so napisali sledeče: …tudi nov razlog za prirejanje nastopov v skupnih prostorih Slovenske hiše in po vseh slovenskih domovih  je, da se s tem mladina navaja tudi k čutenju  in včlanjenju k tistim domovom, edinicam slovenske skupnosti, ki v večini primerov skrbijo za streho in deloma opremo naših šol.

V letih 1988-1990 je bil izdelan nov učni načrt, sad dveh seminarjev in številnih sestankov. Delo je usklajevala Marjana Batagelj s pomočniki. Med drugimi izstopajo Nadica Kopač Grohar, Mija Markež, Monika Kenda Češarek, Angeljca Klanšek, Zdenka Virant Jan in Simona Rajer. Nadaljevali so z izpopolnjevanjem ter posodobljenjem učnih načrtov.

Skupni šolski prostor. (Vir: Zasebni družinski arhiv)

Strokovno izpopolnjevanje

Po navadi so redne mesečne sestanke učiteljstva izkoristili za načrtovanje pouka in dela s starši, pa tudi za lastno strokovno izpopolnjevanje. Sicer niso bili samo ti sestanki. Izpopolnjevanje so nadaljevali najprej s študijskimi dnevi, ki so jih imeli včasih celo dvakrat letno. Prva leta so vabili znane osebnosti iz skupnosti za pomembna predavanja. Izvedli so nekaj tečajev strokovnega pedagoškega značaja. Kot lahko razberemo v zapisniku, so izstopale naslednje teme: način vzgoje, cilji osnovne šole, tečaji za voditelje telesne vzgoje, šolstvo v tujini, nove metode za poučevanje, načelna vprašanja o praktičnem delovanju, seminar za novejše učne moči, retrospektiva o delu in življenju v naših šolah, itd. Večkrat so se dotaknili splošne teme Šola, družina in skupnost. Razpravljali so tudi o tem kaj slovenska gimnazija pričakuje o učencih osnovnih šol, prizadevali so si za poučevanje novejše zgodovine kot tudi važnosti pomena maternega jezika.

Po osamosvojitvi Slovenije so se slovenski učitelji iz Argentine začeli udeleževati vsakoletnega seminarja za zdomske učitelje.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

  • Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
  • Arhiv SKA.
  • Zasebni družinski arhiv.