Razred za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) je v okviru 500-letnice Bohoričevega rojstva pripravil simpozij Novi pogledi na Adama Bohoriča. Na včerajšnjem simpoziju so predstavili Bohoriča in njegovo delo v slovenskih in širših evropskih okvirih ter odmeve na Bohoričevo delo v naslednjih stoletjih.
Kot piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), znanstveni simpozij odpira vprašanja o (evropskem) slovničarstvu, slovaropisju in šolstvu 16. stoletja, o Bohoriču in slovanstvu, Bohoričevem odnosu do Martina Luthra in reformacije. Sodelujoče so zanimala literarnozgodovinska vprašanja, teološki, filozofski in zgodovinski pogledi na Bohoriča, reformacijo in družbene razmere v 16. stoletju, glasba in Bohoričev vpliv na razvoj slovenske glasbene umetnosti.
Simpozij je bil osredinjen na Bohoriča; pokazati je želel, kako je deloval in razmišljal slovenski slovničar in šolnik, spoznavati pomen njegovega dela, razložiti Bohoričevo reformatorsko misel, jo soočiti z razmerami v slovenskem, slovanskem in evropskem prostoru 16. stoletja in jo preverjati z odmevi v naslednjih stoletjih.
Ob domnevni petstoletnici Bohoričevega rojstva so primerjali dosedanje raziskave o Bohoriču in reformaciji ter jih dopolnili z novimi analizami Bohoričevega dela in odprli nove poglede nas čas in prostor, v katerem je Bohorič živel in ustvarjal. V akademijski dvorani SAZU se je tako zvrstilo 20 referentov.
Adam Bohorič je bil prvi slovenski protestantski šolnik in slovničar. Rodil se je okoli leta 1520 pri Brestanici in umrl leta 1598 v Nemčiji. Jezikoslovje in glasbo je študiral v nemškem Wittenbergu. V Krškem je vodil šolo in bil ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Zanjo je napisal prvi šolski red, v katerem slovenskemu jeziku priznava položaj pogovornega in poučevalnega jezika.
Sestavil je berilo Ljubljanska začetnica, slovarček in otroško Biblijo, najpomembnejša pa je njegova prva slovnica slovenskega jezika, ki jo je napisal v latinščini in naslovil Arcticae horulae oziroma Zimske urice (1584). V njej je opisal slovensko pisavo, tako imenovano bohoričico, ki jo je uveljavil skupaj s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in Sebastijanom Kreljem. Ta je bila v uporabi do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica. Z Bohoričevo slovnico je slovenščina komaj 30 let po prvem tisku dobila znanstveni knjižni dokument svojega obstoja.
Piše: J.S., STA
