Piše: Mitja Grmovšek
V družbo Demokracije smo tokrat povabili zanimivo sogovornico, ki prihaja iz občine Ilirska Bistrica, kjer je župan nekdanji član stranke SD, Emil Rojc. Stranka SDS pa je celo v njegovi koaliciji. V nadaljevanju preberite, kaj nam je zaupala profesorica slovenščine, Adrijana Kocjančič.
DEMOKRACIJA: Prihajate iz zanimive občine Ilirska Bistrica, ki jo vodi župan Emil Rojc, nekdanji član stranke SD. Kakšno je sodelovanje z njim?
Kocjančičeva: Prihajam iz občine Ilirska Bistrica, kjer se je župan s podporo civilni iniciativi Za varovano mejo postavil po robu dirigiranemu ukazu »odprtih meja« svoje stranke in takratne vlade Marjana Šarca. Tudi gonji proti SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši ter zapovedanemu »nesodelovanju« ni slepo sledil. Svetniška skupina SDS tudi sicer z županom Rojcem zgledno sodeluje. Za to izkušnjo sodelovanja med sicer svetovnonazorsko različnima skupinama sem zelo hvaležna. Sodelovanje in povezovanje, ko gre za skupno dobro – občinska ter državna politika bi skupno dobro morali imeti neprestano pred očmi –, je namreč osnova vsakega napredka. Prav zaradi tega sodelovanja je občina Ilirska Bistrica v zadnjih dveh mandatih izjemno napredovala. Napredek se je začel že konec prvega Rojčevega mandata, ko je takratni minister za infrastrukturo Zvonko Černač občini priskrbel evropska kohezijska sredstva za graditev obvoznice v Ilirski Bistrici, kar je pozneje sprostilo še druge projekte, povezane z infrastrukturo celotnega območja. Največja investicija, ki jo je naši in sosednjima občinama omogočila vlada Janeza Janše, pa je povezovalni vodovod Ilirska Bistrica–Rodik. Omenjena investicija je največji potrjeni projekt v zgodovini občine Ilirska Bistrica.
DEMOKRACIJA: Delate v šolstvu. Kakšno je po vašem mnenju slovensko šolstvo?
Kocjančičeva: Na gimnaziji poučujem slovenščino že več kot tri desetletja. V tem času se je tako za učitelje kot učence in dijake veliko spremenilo. Marsikaj se danes lahko realizira na daljavo preko Zooma, od individualnih, govorilnih, pedagoških ur do konferenc. Toda če pogledam pedagoški proces, ki je najpomembnejši, nisem najbolj zadovoljna. Znanje je vedno bolj površno, več je kampanjskega učenja. Veliko je tudi individualiziranih pedagoških pogodb in prilagoditev, ki v pedagoški proces vnašajo tudi zmedo. Kljub vsem ugodnostim in »korenčkom« prijazne šole so pritiski na učitelje pogosti.
Zadnja, tako imenovana Gabrova šolska reforma, ni doživela omembe vredne evalvacije, pa bi jo morala, da bi na podlagi te lahko izpeljali novo celovito prenovo šolstva. Posodobiti bi morali učne programe, jih oklestiti navlake, v šole vrniti vzgojo, uvesti predmet domovinska vzgoja … Marsikaj se da narediti. Zadnji dve leti pandemije sta pokazali, da je slovenska šola kljub težavam zdrav in fleksibilen prostor, sposobna hitrih prilagoditev in tudi sprememb.
DEMOKRACIJA: Kaj je po vašem največji problem slovenske šole?
Kocjančičeva: Tisto, kar slovensko šolo hromi, je njena ideološka ujetost v preteklost. Mladim ljudem se prikrito, v zadnjih nekaj letih pa tudi že odkrito vsiljuje en sam svetovni nazor (levičarsko-socialistično-anarhističen). V nasprotju s starimi avtoritarnimi metodami se današnji cilji dosegajo s permisivno vzgojo, površnim znanjem in z nekritičnostjo, pa tudi z manipulacijo (prikrivanjem in zamolčevanjem resnice in dejstev).
Slovenska šola je ravno zaradi ideološke navlake prepogosto obremenjena s hipokrizijo, povprečnostjo in navidezno odprtostjo. To se najbolj pozna na kvaliteti slovenske gimnazije, nekoč pojmu vrhunske šole, ki je ni več.
Kriva vzgoja je slabih časov mati, je napisal Anton Martin Slomšek. Tega se je dobro zavedati, zato mora biti prioriteta prihodnje vlade tudi reforma slovenske šole.
DEMOKRACIJA: Bi podprli predlog, da bi se v šolah uvedla tudi domovinska vzgoja?
Kocjančičeva: Vsekakor, domovinska vzgoja bi bila v šolah nujno potrebna. Sedaj se vključuje v določene predmete, kot je slovenščina in zgodovina. Toda tudi če se učitelj, recimo slovenščine, zaveda pomena svojega predmeta pri vzgoji narodne identitete in vsebino domovinske vzgoje vključuje v svoj predmet, je pred vplivi družine, ulice, splošne družbene kulture in tiste politike, ki zanika pomen nacionalnih vrednot in omalovažujoče gleda na domovinsko vzgojo, ji celo lepi negativne oznake nacionalizma, nemočen.
V hitro razvijajočem se globalnem svetu, težnjah stapljanja identitet in kultur, moramo za »stati in obstati« utrjevati slovensko narodno zavest tudi tako, da poudarjamo slovensko kulturo. Posebno skrb bi morali nameniti tudi maternemu jeziku, do katerega imamo velikokrat mačehovski odnos. Pozdravljam tudi predlog, da bi v vsakem razredu visela slovenska zastava in da bi formalno šolsko leto začeli in končali s slovensko himno.
DEMOKRACIJA: Zakaj ste se odločili za vstop v politiko in za največjo politično stranko v Sloveniji?
Kocjančičeva: Slovenski demokratski stranki sem se priključila leta 2014 v času afere Patria, ko sem nastopila kot govorka pred sodiščem v Ljubljani. To je bil neposredni povod za moj vstop v politiko, ki sem jo sicer redno spremljala predvsem v medijih, bila sem navdušena podpornica demokratizacije Slovenije. A ko gledam nazaj, vem, da je bil to dolg proces, ki se je začel že v času zadnjih let študija na filozofski fakulteti. Potem pa je svoje opravila tudi literatura, spoznavanje avtorjev, ki so bili v »svobodni socialistični federativni Jugoslaviji« izbrisani, zamolčani, zaprti, preganjani. V prvih letih po osamosvojitvi je bilo tudi šolstvo drugačno, bolj odprto. Učitelji maturitetnih predmetov smo imeli kvalitetne seminarje, tabujev skoraj ni bilo. Potem pa se je prostor odprtosti in svobode začel naglo krčiti. Razkorak med lažjo in resnico je postajal vedno večji. Na neki točki sem se morala odločiti, ali se prelevim v oportunistko, skrijem za množico ali ostanem zvesta svojim načelom in vrednotam ter se aktivno vključim v javno življenje. Odločila sem se za slednje. Do danes se še ni zgodilo, da bi zaradi vrednot in načel Slovenske demokratske stranke prišla v konflikt sama s seboj in s svojo vestjo. Vrednote, kot so demokracija, svoboda posameznika, domoljubje, resnica, skrb za sočloveka in sodelovanje med različnimi svetovnonazorskimi skupinami niso samo vrednote SDS, ampak so tudi moje vrednote.
DEMOKRACIJA: Kako bi ocenili delo vlade Janeza Janše?
Kocjančičeva: Delo vlade Janeza Janše presega vsa moja pričakovanja. V času dveh let je tej vladi uspelo v izjemnih zdravstvenih razmerah doseči to, kar do sedaj ni uspelo še nobeni v normalnih okoliščinah. Slovenci končno lahko vidimo, kaj pomeni, če ima državno krmilo v rokah človek z velikimi političnimi izkušnjami, državniško držo, delavnostjo, s srčnostjo, samozavestjo in pogumom. Slovenijo je tej vladi uspelo v dveh letih postaviti ob bok najboljšim državam sveta: imamo visoko gospodarsko rast, najmanjše število brezposelnih, za nami je več kot uspešno predsedovanje Svetu Evropske unije, vlada je ves čas s protikoronskimi ukrepi skrbela, da posledice zaradi epidemije ljudi niso preveč prizadele. Posebno skrb namenja upokojencem. Sposobna je pridobiti evropska kohezijska sredstva. Ob tem ves čas vlaga v nove projekte, po vsej državi gradi infrastrukturo, sanira cestne povezave, gradi domove za ostarele in šole, načrtuje znižanje davka na dohodek in posledično zvišanje neto plače. Premiki so vidni in se dogajajo dnevno. Menim, da Slovenija pod vlado Janeza Janše doživlja pravi razcvet tako na domačem kot svetovnem parketu.
DEMOKRACIJA: Leva opozicija v Sloveniji ruši vsa prizadevanja vlade. Ali politika sovraštva v Sloveniji lahko zmaga?
Kocjančičeva: V demokraciji vsaka vlada, pa naj bo še tako odlična, potrebuje opozicijo in kritiko. Toda to, kar si današnja leva opozicija, zbrana v skupini KUL, predstavlja kot kritiko, žali vsakega poštenega in razumnega človeka. Njihova retorika sovraštva in izključevanja meji na fanatizem brez primere. Vladnih predlogov ne podpirajo niti takrat, ko so ti namenjeni pomoči ljudem. Slovenijo so za svoj politični cilj, ki je oblast in privilegiji, pripravljeni blatiti tudi v Evropski uniji. Njihova govorica je demagoška in nestrpna, neargumentirana. Menim, da so se v KUL s svojo politiko izključevanja znašli v slepi ulici. S sovraštvom in z izključevanjem bi lahko vladali le v pustinji, ne pa v sodobni demokratični družbi.
DEMOKRACIJA: Omenili ste že sodelovanje, ki je živo v vaši občini ne glede na stranko. Boste to v svoji volilni kampanji tudi podpirali?
Kocjančičeva: Sodelovanje je nekaj najbolj naravnega in za vsako skupnost, celo družino ali razred, nujno potrebno. Če pogledamo v zgodovino, in to v 20. stoletje, ugotovimo, da so se totalitarni sistemi od demokratičnih ločili prav v tem, da so izključevali na podlagi verske, rasne, razredne in socialne pripadnosti. Zaradi izključevanja so se gradili judovski geti, taborišča, berlinski zid, Goli otok, tudi Huda jama je odraz izključevanja. Prelomno leto 1991 in prva Demosova vlada je postavila temelje novi demokratični politiki, saj je gradila na povezovanju in sodelovanju. Toda tudi takrat nekateri tega niso mogli sprejeti, raje so po skritih kanalih gradili vzporedno državo (globoko državo) in mislili, da bodo z manipuliranjem večno vladali.
V tem dveletnem mandatu vlade Janeza Janše so koalicijske stranke pokazale svojo zrelost in domovinsko držo ravno z zglednim sodelovanjem, ker so razumele, da je uspešen politik tisti, ki se je sposoben odzivati na izzive časa in družbe.
DEMOKRACIJA: Na čem bo torej slonela vaša volilna kampanja?
Kocjančičeva: V svoji volilni kampanji se bom zavzemala za odprto demokratično družbo, pluralno šolstvo, ustrezen položaj slovenskega jezika, reformo sodstva in javne uprave, decentralizacijo države, za izboljšanje položaja mladim družinam in starejšim, za sodelovanje med strankami, varovanje okolja in svobodo posameznika.
Posebej se bom zavzemala za uresničitev projektov v svoji občini Ilirska Bistrica.
Biografija
Adrijana Kocjančič živi v Podgradu pri Ilirski Bistrici. Po poklicu je profesorica slovenščine in poučuje na gimnaziji. Drugi mandat je občinska svetnica in predsednica ŽO SDS Ilirska Bistrica. Prosti čas rada preživlja z najbližjimi, še posebej pa z dveletno vnukinjo.
Intervju je bil najprej objavljen v reviji Demokracija.
