Slovenske šole na drugi strani oceana: Vse življenje je ena sama šola

0
565
Pristanišče Buenos Aires leta 1926. (Vir: Eslovenos de Cordoba)

Za slovenski narod velja, da je že od svojega nastanka organiziran narod. Dejstva o tem in praktični primeri so slučaji, ko je Slovenec moral v svet, bodisi zaradi dela, izobraževanja, ekonomske stiske ali političnega razloga. V naslednjih prispevkih bomo obdelali zanimivo plat Slovencev izven Slovenije: šolstvo kot temelj vzgoje in podvig človekove rasti.

Slovenstvo

Slovenci smo bili v zgodovini večkrat tudi begunci. Prav tako smo vedno našli novo pot, novo luč in novo upanje in si rekli: bomo zmogli.

Od leta 1850 do leta 1853 je Josipina Urbančič Turnograjska pisala  Lovru Tomanu in iskazala modrost in odločnost,, ljubezen do naroda, domovine in jezika, skratka: željo po slovenstvu. Takih slučajev ni bilo ravno veliko, pričela je doba narodne zavesti. Leta 1870 slavi po takratnemu poslancu Lovru Tomanu, ljubljencu slovenskega naroda,  kateri je dosegel da smo Slovenci avgusta t.l., vendar dobili nekaj jezikovnih pravic. Zaslužen je pri oblikovanju 19. člena znane decembrske ustave, ki je vsakemu narodu v avstro-ogrski dajala pravice glede varovanja in razvijanja narodnosti ter uporabe jezika v šoli, uradih in javnem življenju. Največji problem za nas Slovence je bil, da nismo znali urediti slovenstva. Mnogi so spoštovali in ljubili slovenski jezik, podpirali slovensko pisano besedo, časopise in knjige, niso se pa dovolj zanimali za uporabo slovenskega jezika v javnosti. Logično, močnejša je bila takratna nemška kultura. In tako se je tudi izrazil Anton AleksanderAuersperg-Anastasius Grün, ko je dejal: Naj se blagozveneči, lepi deželni jezik kultivira, razvija, bogati, oblikuje, naj dobi pravice v šoli, cerkvi in uradu, naj dobi krila za višji vzlet v idealni svet, toda pustite poleg njega veljati tudi nemščino v njenem pomenu, v njeni veliki vlogi, v njenem namenu za to deželo.

Takrat smo bili takorekoč deljeni na Kranjce, Slovence in Jugoslovane. Pogoj za Združeno Slovenijo je bila ukinitev starih dežel ali kronovin. Tudi zaradi tega razloga ni bilo možno. Mnogi izobraženci, zlasti tisti, ki so gimnazije obiskali pred letom 1850, niso znali dovolj dobro slovensko. Mlajši so pa slovenski jezik že imeli kot predmet v srednji šoli.

Leta 1868 je bil sprejet zakon, za nas Slovence zelo pomemben. Ločili so šole od cerkvenega nadzora, se pravi, da so vse šole postale državne. Leto kasneje so pa uvedli obvezno osemletno osnovno šolo.

Prve popolne slovenske gimnazije smo Slovenci bili deležni šele leta 1905, ko jo je  ustanovil škof Anton Bonaventura Jeglič v Šentvidu pri Ljubljani.

Izseljevanje

Leta 1878  je Argentina zaprosila Avstrijo za 200 družin. Vsaka družina naj bi dobila 100 hektarjev zemlje in potrebno začetno pomoč. Naseliti bi se morali v severnem predelu države ob meji s Paragvajem. Od teh je bilo 50 slovenskih družin.

Po letu 1880 naj bi odšlo okoli 10.000 Slovencev, od teh tretjina žensk. Večina teh v Belgijo in Francijo.

Leto 1888 je Avstrija organizirala prevoz 1.100 Slovencev v Brazilijo. Največje število izseljenstva je pa v tem obdobju iskalo kot glavni cilj Severno Ameriko.

Nekateri začasno, veliko tudi povratnikov, drugi za stalno. Med njimi je bilo tudi nekaj duhovnikov in redovnih poklicev, ki so se podali v svet v glavnem za misijone. Med drugimi lahko omenimo jezuita Inocenca Wolfganga Erberga v Urugvaju, ter Ireneja Friderika Barago in  Franca Pirca v Severni Ameriki. Ob prihodu naših izseljencev v te kraje so ravno ti zadnji imeli glavno vlogo v organizaciji Slovencev na tujih tleh. Poskrbeli so jim zatočišče in v nekaterih slučajih tudi delo. Nastajala so prava slovenska naselja po svetu. Tiskali so časopise in knjige. Bili so tesno povezani z domovino.

Med leti 1880 in 1914 naj bi se izselilo v Severno Ameriko okoli 300.000 Slovencev. Po prvi svetovni vojni so bili ravno izseljenci tisti, ki so pomagali obnoviti cerkvene objekte in  druge materialne potrebe v Sloveniji, ter tudi pripomogli k političnemu pogledu. Leta 1924 je bilo prepovedano izseljevanje v Severno Ameriko.

Drugi veliki val je bil v obdobju med vojnama. Predel slovenskega ozemlja, ki je bil pod italijansko oblastjo je bil v tem obdobju sužen in podrejen do izgube slovenstva. Zato so številni slučaji izseljevanja, nekateri v zahodno Evropo, drugi v Avstralijo in Južno Ameriko.

Šolstvo

Izven slovenskih meja so izseljenci skušali imeti naselja po skupinah, da bi si tudi med seboj pomagali. Družili so se in organizirali, skoraj vedno s duhovniško pomočjo. Na primer Južna Amerika, kot primer vzemimo Argentino. Prvi izseljenci so bili v glavnem iz Prekmurja deljeni na dve skupini in sicer luteranci in katoličani. Skupina luterancev je vztrajala in obdržala prekmurščino, izobraževali se so po družinah, se pravi iz roda v rod, dočim katoličani so se že v začetku organizirali tako, da so kljub narečju uporabljali tudi slovenščino. Od vsega začetka jim je pomagal prvi izseljenski duhovnik Anton Mrkun. Zbirali so se v kripti znane buenosaireške cerkve Santisimo Sacramento, blizu pristanišča v mestni četrti Retiro. Pozneje sta nadaljevala delo izseljenska duhovnika Jože Kastelic in Janez Hladnik, povezovala in pomagala sta tudi drugemu toku Slovencev, ki so bili v glavnem iz Primorske. Vsi so imeli skupni cilj: ohraniti slovenski jezik, šege, navade, narodno zavest, slovenstvo. Organizirali so kulturna društva in imeli tudi šolo.

Prva šola je bila v zasebni hiši v Villa Devoto, v mestni četrti. Ko je bilo društvo Naš dom zgrajeno v bližini iste mestne četrti (1935),  so nadaljevali s šolstvom v tem društvu vse do razspustitve leta 1949.

Slovenske šolske sestre so imele tri slovenske šole: dve v mestu Buenos Aires in eno v notranjosti, v mestu Rosario. Sestre niso imele dosti uspeha, ker se je stalno nižalo število slovenskih gojencev. Leto 1942 je argentinska oblast zahtevala, da morajo vse šole sprejemati tudi argentinske dijake. V nadaljevanju je leta 1949  Peronova prva vlada prepovedala delovanje društva. Ponovno so lahko odprli društvo  šele leta 1977 pod imenom slovensko-jugoslovanska vzajemna pomoč Triglav, to je bilo društvo sestavljeno iz treh različnih društev: Naš dom, Ljudski oder in Zarja.

Ker niso imeli vodilne učne moči so naprosili člana tretjega vala izseljencev Tineta Debeljaka ml., da je tam poučeval do leta 1980.

V Rosariu so šolske sestre leta 1988 uspele obnoviti slovensko šolo,  za okoli dvajset učencev.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

Mala zgodovina Slovenije – Stane Granda – CMD 2008

Slovenci 1848-1918 – Vasilij Melik – Maribor 2002

Železo in žamet ali od kulture do države – Dimitrij Rupel- SM 2017

Svobodnoljubna Slovenka – dr.Mira Delavec Touhami / Damian Ahlin – SKA 2021

Zbornik 1948-1998 – društvo Zedinjena Slovenija – ZS 1998