V prestolnici Albanije, Tirani, je med 23. in 29. julijem 2022 potekal že 66. kongres SIESC (Evropsko združenje krščanskih učiteljev). Kongresa se je udeležilo 30 članov iz 9 držav. Po dveh letih je bilo srečanje spet lahko izvedeno v živo. Več o SIESC-u lahko najdete na www.siesc.eu. Letošnje srečanje sta s pomočjo članov predsedstva SIESC organizirali sestra frančiškanka Judita Marku in ravnateljica šolskega centra iz Gjirokastre, profesorica Irida Spahiu Kuci.
Kongres poteka tako, da je vsako dopoldne plenarno predavanje, sledi mu tematski pogovor v določeni jezikovni skupini – angleški, francoski ali nemški. Predavanja in pogovori so letos osvetljevali naslovno temo kongresa »Brez spomina ni poti naprej«.
Predavanja so bila izbrana takole:
- o globalnih izobraževalnih mrežah v luči socialne okrožnice papeža Frančiška »Fratelli tutti« (Vsi bratje) je spregovorila koordinatorica komisije za katoliško izobraževanje v Albaniji, s. Teuta Buka;
- prof. sociologije na salezijanskem izobraževalnem centru Pjerin Mirdita je predaval o trpljenju katoličanov in katoliškega klera, predvsem frančiškanov, v času diktatorskega režima Enverja Hoxhe;
- prof. Zef Paci iz univerze v Tirani, slikar in fotograf, pa je govoril o spreminjanju spomina, kadar sta mu v pomoč umetnost in predvsem fotografija.
Vsi pogovori in razprave so bili usmerjeni v dejstvo, da se je Albanija – tako kot večina vzhodnih držav, leta 1991 osvobodila verjetno najhujše stalinistične oblike komunizma in diktature Enverja Hoxhe. Posledica tega je, da zelo počasi postajajo demokratična država. Nastajajoča demokracija je podprta z veliko denarja iz tujine s strani izseljencev. Po besedah naših predavateljev je najhujši problem v državi korupcija, ki določa tokove denarja, s katerimi pa ne rešujejo razvoja naroda in socialne države. V Tirani je videti ogromno rastoče infrastrukture, ki ne bo služila vsakdanjemu življenju, pač pa turizmu in nadstandardu.
Ljudje so kljub vsemu končno svobodni pri izražanju svoje vere. Le okrog 10 % je katoličanov, okrog 60 % je muslimanov, a zunaj, na ulici ni takega vtisa. Povedali so, da so verske skupnosti med sabo zelo složne. V Skadru imajo salezijanci velik šolski sistem in, kot pravijo, je cerkev polna mladih. Žal pa je še vedno največji uspeh za mladega človeka odhod v tujino, kar odrasle sicer skrbi, istočasno pa jim odhod v tujino želijo omogočiti in jim pri tem pomagajo.
To, kar me je v Albaniji najbolj presenetilo, je dediščina, ki jo predstavijo tujcem – tudi turistom našega kova – učiteljem. To je seveda najprej junaška srednjeveška zgodovina pod narodnim junakom Skenderbegom, takoj za tem pa je trpljenje naroda pod komunističnim režimom. To pokažejo v muzeju Bunk’Art, v »Hiši listja«, kjer je na ogled celotni vohunski sistem albanske obveščevalne službe, najbolj pa v zaporih iz časa komunističnega režima, ki so v Skadarju nastali iz uničenega frančiškanskega samostana. Tako se mi je nehote porodilo vprašanje: kako pa Slovenci predstavimo turistom dediščino režima, pod katerim je izginila intelektualna elita naroda? Odgovor nam je žal znan: o tem ne govorimo. A naslov našega kongresa, da brez spomina ni poti naprej, ni omejen na posamezno državo, velja namreč za človeštvo in za našo civilizacijo!
Veš preberite na POVEZAVI.
Helena Kregar,
