Javni poziv učiteljev praktikov ministru Darju Feldi: Predlagana novela je nepremišljena in bo povzročila zlom vzgojno izobraževalnega sistema v OŠ!

0
719
Prvošolčki (Foto: Bor Slana / STA)

Učitelji praktiki so ministru za ministru za vzgojo in izobraževanje, dr. Darju Feldi namenili javni poziv, ker menijo, da je predlagana novela Zakona o šoli popolnoma nepremišljena in bi še poglobila stiske otrok in izvajalcev VIZ procesa ter pripeljala do zloma vzgojno izobraževalnega sistema v osnovni šoli. Javni poziv učiteljev praktikov ministru Feldi v nadaljevanju objavljamo v celoti: 

Spodaj podpisani učitelji praktiki slovenskih osnovnih se na vas obračamo s predlogi – tezami, kako naprej v slovenski vzgoji in izobraževanju. Kot učitelji praktiki, ki postajamo vse bolj samo še izvajalci politične volje, ostro nasprotujemo predlaganim spremembam zakona o osnovni šoli in vas pozivamo, da pri oblikovanju dopolnitev in sprememb v prvi vrsti upoštevate učitelje iz prakse.

13 TEZ ( predlogov) NEKATERIH UČITELJEV PRAKTIKOV ZA FUNKCIONALNO OSNOVNO ŠOLO 

1. Ukinitev devetletke in prehod nazaj na osemletno osnovno šolo, otroci gredo v prvi razred ponovno s sedmimi leti, saj večina otrok še ni kognitivno dovolj razvita in ne čustveno dovolj zrela, da bi zmogli usvajati zahtevana znanja in veščine. Razvojna psihologija otrok to potrjuje.

2. Ponovna uvedba »male šole« v vrtcih, ki bi otrokom omogočala dovolj gibanja, osnovnega učenja skozi igro, čim več preživljanja časa v naravi BREZ ZASLONOV in razvijanja grafomotoričnih spretnosti, ki so zadnja leta na zaskrbljujoče nizki ravni. Le-te so osnova in temelj nadaljnjega osnovnošolskega izobraževanja.

3. V prvi triadi morajo učenci usvojiti temeljna znanja: tekoče branje, pisanje, računanje, gibanje, vzpostavljanje odnosa in poznavanje narave ter sobivanja.

Neobvezni izbirni predmeti, ki bi naj z novo novelo zakona postali obvezni, predstavljajo dodatno obremenitev otrok, ki onemogoča uspešno usvajanje osnovnih znanj in veščin. Predmetnik prve triade naj tako obsega samo: slovenski jezik, matematiko, spoznavanje okolja, šport, glasbo in likovno umetnost. Slednji trije bi se zopet vrednotili neštevilčno – z besednimi zvezami zelo uspešno, uspešno in manj uspešno. Navedene učne vsebine bi tako omogočale čim bolj uravnotežen razvoj obeh polovic otrokovih možganov.

Napredovanje otrok iz prvega v drugi oziroma tretji razred mora temeljiti na uspešno usvojenih temeljnih znanjih in veščinah branja, pisanja in računanja, o katerih presojajo izključno pedagoški strokovnjaki. Izkušnje učiteljev praktikov razredne in predmetne stopnje in tudi letošnje mednarodne raziskave bralne, matematične in naravoslovne pismenosti (PISA) potrjujejo, da ta znanja niso dovolj dobro usvojena v prvih ključnih letih osnovne šole. Drugi pokazatelj tega dejstva so tudi učne težave otrok pri prehodu iz razredne stopnje na predmetno.

4. Osnovna šola bi naj bila šola, kjer otroci pridobivajo osnovna znanja in veščine za življenje in ne prostor, kjer se razlike med otroki nepopravljivo poglabljajo in stopnjujejo že v prvih treh letih šolanja. Primer tega je učenje tujega jezika kot obveznega učnega predmeta že v 2. razredu (oziroma prvem – po predlagani noveli zakona o OŠ). Med učenci posledično že do 5. razreda pri tujem jeziku prihaja do nepremostljivih razlik v znanju.

Argument, da se tuji jezik uvede v prvi razred, ker že 93% otrok obiskuje tuji jezik kot neobvezen izbirni predmet, kaže na nepoznavanje razlogov in dejanskega vzroka za obiskovanja le-tega. Večina staršev otroke vpiše k tujemu jeziku v prvem razredu, ker vedo, da sicer njihov otrok ne bo mogel uspešno slediti tujemu jeziku, ki po sedanji zakonodaji postane obvezen v drugem razredu. To je nepotreben stres in dodatna obremenitev ob vstopu otroka v osnovnošolsko izobraževanje, kjer bi naj poudarek bil na otrokovem pridobivanju osnov in samostojnosti pri šolskem delu. Iz tega vidika bi bilo bolje, da se prvi tuji jezik kot obvezni učni predmet uvede v drugi triadi.

5. Povečevanje stisk (anksioznost, depresija, samomorilne misli, samopoškodbe, agresivnost ipd.) predstavlja tudi preobsežen predmetnik v tretji triadi osnovne šole. Številčno ocenjevanje obveznih izbirnih predmetov zopet predstavlja dodatni in nepotreben stres, ki ga odločevalci vztrajno ignorirajo. Nujne bi bile analize in raziskave psihofizičnega stanja otrok v tretji triadi in potrebna strokovna presoja o smiselnosti obveznih izbirnih predmetov, ki so v praksi le sami sebi namen.

6. Ukinitev nacionalnih preverjanj znanja (NPZ), za katere letno porabimo 300 000 evrov in znova predstavljajo dodatno obremenitev učencev in učiteljev v času pridobivanja in zaključevanja ocen. NPZ-ji so bolj ali manj le implicitna kontrola učiteljev (šol), ki jo je mogoče izvajati na bolj human in cenejši način.

7. Uvedba sprejemnih izpitov v srednje šole, s katerimi se preverjajo znanja in veščine, ki so potrebne za nadaljevanje izobraževanja. S tem bi bila končana ˝inflacija˝ in pritisk ob zaključevanju ocen v tretji triadi osnovne šole.

8. Vsak otrok ima pravico in dolžnost do osnovnošolskega izobraževanja, tudi otroci s posebnimi potrebami. Vendar je trenuten način inkluzije in integracije nestrokoven, saj v praksi predstavlja izzive, ki zahtevajo specialna znanja ter presegajo zahtevane kompetence osnovnošolskega učitelja. Potrebna bi bila okrepitev VIZ zavodov s posamezniki, ki imajo ustrezna specifična znanja in so za to usposobljeni.

V kolikor odločevalci dejansko želijo dobro in kvalitetno inkluzijo, bi morali za vsakega učenca s PP zagotoviti prisotnega strokovnjaka za vsako uro pouka, ki se z njim ukvarja in je za to usposobljen. V nasprotnem primeru s t.i. prilagoditvami, ki jih izvaja nekompetenten kader, povzročamo tem otrokom več škode kot koristi.

Če otrok ob predlagani podpori vseeno ne zmore dosegati minimalnih standardov znanja, se ga na osnovi strokovne odločitve preusmeri na posebno šolo brez soglasja staršev. Stigmatizacija posebnih šol je neutemeljena, saj predstavlja le drugačno pot do istega cilja. S tem bi otrokom prihranili veliko psiholoških stisk, njihova samopodoba in samozavest pa ne bi bili okrnjeni. Inkluzija da, ampak premišljena in ne za vsako ceno.

9. Šolanje na domu ( ŠND ) se uredi v dogovoru in izvajanju izvajalcev le tega z MIZŠ.

10. Vključevanje otrok tujcev v osnovno šolo mora biti nujno bolj natančno opredeljeno in premišljeno.

Otrok s statusom tujca v Sloveniji se lahko integrira in vpiše v osnovno šolo pod enakimi pogoji kot do sedaj, v kolikor prihaja iz območja jezikovno sorodnih držav (kot so recimo bivše republike Jugoslavije). Če pa učenec prihaja iz jezikovno nesorodne države, mu je najprej potrebno omogočiti obvezni intenzivni enoletni jezikovni tečaj slovenskega jezika. Po tem obdobju sledi preverjanje aktivnega razumevanja in rabe le-tega. Šele po usvojitvi slednjega lahko začne obiskovati osnovno šolo. V primeru, da je znanje jezika nezadovoljivo, se mu intenzivni tečaj slovenskega jezika podaljša še za eno leto.

11. Glede na aktualno dogajanje povezano z naraščanjem nasilja pri nas kot tudi v naši neposredni bližini, bi vsaka šola morala imeti v svetovalni službi zaposlenega kliničnega psihologa in psihoterapevta kot nujno posledico psihofizičnega stanja naše mladine in celotne družbe. Osnovna šola bi ob tem uvedla obvezen program socialnih veščin in prepoznavanja čustev ter njihovega izražanja na primerne načine po celotni vertikali.

V luči medvrstniškega nasilja, ki se med mladimi dogaja tudi na socialnih omrežjih, bi bila smiselna prepoved pametnih telefonov v šolah. Z vidika varnosti in stika s starši na poti v in iz šole, so dovolj klasični mobilni telefoni, ki omogočajo klicanje in pošiljanje besedilnih sporočil.

Smiselno pa bi bilo razmisliti tudi o ponovni uvedbi vedenja kot pokazatelja sposobnosti vključevanja posameznika v skupnost. Če učenec ne zmore sobivati v skupini s sovrstniki, je potrebno poiskati alternativne rešitve, saj so v nasprotnem primeru kršene pravice ostalih otrok.

Nujna bi bila sprememba in dopolnitev zakona, ki bi šolam omogočal večjo avtonomijo in suverenost, da v primeru utemeljenega suma grožnje, kjer so ogrožena življenja otrok in delavcev, lahko takšnega posameznika začasno ali permanentno suspendira iz VIZ zavoda, v katerega je otrok vključen. Dosedanja praksa čakanja na ukrepanje CSD-jev je nevzdržna.

12. Uvedba psihotestov in supervizije po vzoru Finske ob vpisu posameznikov na univerzitetne študijske programe, ki izobražujejo bodoči pedagoški kader. Navedeno je potrebno udejanjiti tudi za učitelje, ki že poučujemo v VIZ zavodih. Učitelj mora biti suveren in avtonomen strokovnjak na svojem področju. Njegova temeljna naloga je vzgoja in izobraževanje in ne birokracija, ki pedagoškim delavcem odžira čas, ki bi ga morali nameniti svojemu strokovnemu delu.

Minister za šolstvo ne potrebuje doktorata, ampak neposredne izkušnje pri delu z otroki. Pogoj: pred nastopom funkcije vsaj 10 let dela v osnovni šoli.

Nujno vzpostaviti statut šole kot avtonomne vzgojno-izobraževalne ustanove, kjer sta na prvem mestu ob znanju spoštovanje in odgovornost za lastno vedenje.

13. V luči povrnitve avtonomije šolam in strokovnim delavcem bi se morale ukiniti anonimne prijave na šolski inšpektorat. Vsaka prijava mora biti argumentirana, učitelj pa seznanjen s konkretno očitano situacijo, da lahko strokovno in tehtno zagovarja svoje ravnanje ali pa ga popravi. Anonimne prijave tega ne omogočajo. 

Podpisani:

Adina Deučman, prof. angleščine in geografije

Bojana Pustinek, prof. zgodovine in sociologije

Simona Deučman, predmetna učiteljica slovenščine in DM

Majda Rižnar, mag. pedagoških znanosti, prof. razrednega pouka (upokojena)

Anita Mihalič, prof. nemškega jezika

Helena Vergan prof. angleščine

Gordana Crnarić predmetna učiteljica zgodovine (prof.) in italijanščine

Bojana Mihocek Peklar, PRU MAT in FIZ, šolski mediator

Andraž Stevanovski, mag. prof. slov. in dipl. južnoslavist

Mojca Jesenko Razinger, pomočnica vzgojiteljice

dr. Karmen Pevc, učiteljica DSP

Petra Bremec, učitelj strokovnih predmetov

mag. Ljiljana Radosavljević, prof. matematike in slovenščine

Polonca Krobat, dipl.vzg.,mag.mang

Anita Knez dipl.ing tekstila

Karine Gišjan Roškar, profesorica klavirja

Jasmina Mazej, prof. slovenščine in sociologije

Barbara Zupan, mag. prof. razrednega pouka

Metka Sevšek, diplomirani pedagog/ andragog in profesorica umetnostne zgodovine

Alenka Koštomaj Čede, prof. RP

Urša Pečar, pomočnica vzgojiteljice

Gaja Črnac, prof. biologije in gospodinjstva

Lucija Gračner, prof. Izobraževalne matematike in sociologije

Ena Bissachi, mag. prof. razrednega pouka z angleščino

Katarina Hojski, univerzitetno diplomirana prevajalka in tolmačinja za nemški jezik ter profesorica angleškega jezika s književnostjo