Pred nekaj več kot tednom dni je bil v Mariboru dokončan mural, ki bi ga lahko imenovali Mlada Ukrajina, in je delo ukrajinskega umetnika Konstantina Kochanovskega. Pobudo za čudoviti mural na zidu pri parkirišču ob stavbi sedeža Mestne občine Maribor je dalo ukrajinsko veleposlaništvo ter slovensko-ukrajinsko kulturno društvo Razom, ki so se s stensko poslikavo želeli zahvaliti mestu in prebivalcem, pa tudi vsej Sloveniji podporo in sprejem ukrajinskih beguncev, ki so morali zapustiti Ukrajino zaradi ruske agresije in vojne.
Toda odzivi, ki so jih bralci pustili pod spletnimi objavami različnih medijev, na primer Mariborinfo, so večino Ukrajincev, ki živijo v Sloveniji razočarali do obupa, saj niso pričakovali tolikšnih nesramnosti. Zato so se odločili, da ne bodo tiho, in so nam posredovali svoje zgodbe – neprijetne izkušnje, ki so jih doživeli v Sloveniji, kjer, kot opažajo, neverjetno veliko ljudi podpira Rusijo in Putina ter obsoja Ukrajino in Ukrajince. Zlasti se se to opazi v komentarjih na internetu, pa tudi v živo, na ulici. ukrajinski otroci pa v šolah doživljajo medvrstniško nasilje samo zato, ker so Ukrajinci. Med tistimi, ki odkrito izražajo sovraštvo do Ukrajincev – zlasti v šolah, je veliko Srbov, sicer rojenih v Sloveniji.
primer 1
“V Slovenijo smo se preselili leta 2018, ko je bila hči stara 6 let in je začela obiskovati prvi razred slovenske šole. 3,5 leta se je učila skupaj z otroki in nihče od njih ni nikoli poudaril, da je tujka. Živeli smo v istem bloku kot hčerkin sošolec in mati tega fanta nas je vedno pozdravila z nasmehom. V drugi polovici 4. razreda izbruhnila vojna v Ukrajini. Mama sošolca se ni več pozdravljala z mano, sam fant pa je začel izražati pozitivno mnenje o Rusiji in Putinu ter nenehno opominjal našo hčerko, da je Ukrajinka. Obrnila sva se na razredničarko, ki je s fantom pogovorila. Do konca 4. razreda hčerko to ni več motilo, sošolca mama pa me je spet začela pozdravljati.
V 5. razredu so se podobni dogodki ponovili. Tokrat se je pridružil še en fant. Nadaljevali so jo nadlegovati, jo imenovali Ukrajinko v negativnem smislu in izražali pozitivna mnenja o Rusiji in Putinu. Ponovno smo se obrnili na razredničarko, vendar se tokrat položaj ni spremenil. Kasneje nam je hči povedala, da je razredničarka pripovedovala razredu, kako je potovala v Rusijo in Moskvo.
Med poletnimi počitnicami je sošolec potoval v Srbijo in v skupini za klepet Viber hvalil se, da zdaj zna rusko in da ima veliko sorodnikov v Srbiji. Zdaj hčerka obiskuje 6. razred, in ponovno ji poudarjajo, da je Ukrajinka. Enkrat jo je celo potisnil sošolec, ki ima sorodnike v Srbiji. Še en sošolec v skupini Viber se je hvalil, da zdaj zna cirilico, preimenoval svoje ime v cirilico in pisal ruski kletvice. Tudi sošolke ji pravijo, da ni Slovenka in da slabo govori slovensko.
Slovenski otroci hčerki pripovedujejo o dogodkih v zvezi z Rusijo, za katere njihovi starši izvejo s televizije, in ji razlagajo, kaj se “v resnici” dogaja v Ukrajini, saj da ona ne pozna vse resnice o vojni, ker da so njihovi starši bolje obveščeni. Deklica, ki je zdaj stara 11 let, zelo težko razume, zakaj ljudje podpirajo in so ponosni na državo, ki je napadla drugo državo, kjer se je rodila in kjer ima sorodnike in prijatelje. Zakaj jo žalijo in diskriminirajo samo zato, ker je Ukrajinka in ker v Ukrajini trenutno poteka vojna. Toda otroci, ko vidijo, kako jo boli, jo poskušajo še bolj užaliti!”
Primer 2
« V Slovenijo smo prišli spomladi leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino in se je začela vojna. Moja hči je stara 12 let in obiskuje slovensko šolo. V šoli se nenehno norčujejo iz moje hčerke. Trdijo, da je neumna, da ničesar ne zna, in podobno. Morda ni najbolj vešča v komuniciranju v angleščini, vsaj v primerjavi z otroki, ki se učijo angleščino že v vrtcu, vendar so njene ocene enako dobre ali včasih celo boljše od njihovih. Kljub temu neprestano sliši od Slovencev (dejansko so večina med njimi Srbi, samo rojeni tukaj), da je neumna.»
Primer 3
«Če sem iskrena, tudi sama včasih občutim strah pred nošenjem svojih ukrajinskih zapestnic, kaj šele oblačenje majice z ukrajinsko simboliko, ker občutim sovražnost. Zato svojemu otroku ne obesim nobenih obeskov na šolski nahrbtnik, kot to počnejo nekatere druge ukrajinske mame na primer. Ampak one so že dolgo v Sloveniji, znajo vsaj jezik, in za razliko od moje situacije lahko nekako zaščitijo svoje otroke. Jaz pa ne morem, zato ne dovolim otroku nositi ničesar ukrajinskega, čeprav si zelo želi.»
Primer 4
«V Sloveniji živim že več kot 8 let. Doživela sem situacijo, ko sem šla po ulici v ukrajinski majici in me je verbalno napadel moški. Začel je kričati, preklinjati in žaliti, naj grem domov in podobno. Bilo je zelo strašljivo. Vzela sem telefon in začela snemati, nekateri ljudje so prišli na balkon v sosednji stavbi, in potem je hitro odšel. Potem se ne spomnim, kako sem poklicala moža, kričala in jokala ter zaradi šoka nisem mogla pojasniti, kje sem.”
Primer 5
«V Sloveniji živimo že 6 let. Nedavno sem sprehajal mačka v dvorišču (res je poseben, več kot mačka), opazil sem, da je sosed prišel s taksijem in se opotekajoče odpravil proti domu. Nato se je ustavil ob mojem avtomobilu in začel nekaj početi z rokami. Rekel sem: “Zdravo. Kaj tam počneš?”
Ostro se je obrnil in šel proti meni. Glasno me je vprašal: “Si Ukrajinec?” Odgovoril sem, ker sem videl, da je agresiven, da sem državljan druge države, na kar mi je rekel: “Ne, vem, da si Ukrajinec!” In začel me je pretepati.
Med napadom je kričal: “Slava Rusiji! Slava Putinu! Smrt Ukrajincem! Ukrajinci – ven iz Slovenije!” Bili smo primorani poklicati policijo.
Celotna moja družina je še vedno zelo travmatizirana. Žena se boji iti sama na ulico, pogosto joka, in bila je primorana poiskati zdravniško pomoč. Kasneje smo ugotovili, da je tisto noč poškodoval tudi naš avto. «
Primer 6
«Sem begunka iz Ukrajine in delam v kavarni. V Sloveniji sem z dvema otrokoma. Lastnik kavarne se nenehno neprimerno obnaša do mene, daje neposrečene komentarje in podobno. Podobno obnašanje sem opazila tudi pri nekaterih obiskovalcih. Ne morem najti druge zaposlitve, zato sem primorana prenašati to trpljenje.»
Primer 7
«S hčerko sva iz Ukrajine. Sem smo prišli, ko se je začela vojna. Živeli smo v enem od mest v Sloveniji. Ves ta čas so mojo hčer sošolci ustrahovali. Zbadali so jo, se norčevali iz nje, ker je Ukrajinka, jo potiskali itd. Hči je neprestano jokala in ni hotela v šolo. Šla sem v šolo, da bi se srečala z učitelji in ravnateljem šole. Tudi oni so se smejali in rekli, da ni nič takega. Potem mi je uspelo pripraviti učitelje do pogovora s kršitelji. Moji sošolci so se nehali zbadati, namesto tega so začeli tole: mojo hčerko so obkrožili s celim razredom in jo tiho zbijali z vso množico … Po tem nismo več zdržali in smo se vrnili v Ukrajino.»
Primer 8
«Od začetka vojne živim v Sloveniji. Ko je bil dan neodvisnosti Ukrajine, sem šla na eno prireditev v nacionalni ukrajinski bluzi, z vencem na glavi in zastavo Ukrajine. Naredila sem poskus in se odločila opazovati odzive ljudi na ulici. Velika večina je odvrnila oči, očitno jim je bilo neprijetno, ko me vidijo, več ljudi je siknilo nekaj neprijetnega za mano (nisem razločila). Samo en človek (bil je tujec) mi je v angleščini povedal, da podpira in skrbi za ljudi v Ukrajini.
Slovenija je država, v kateri ne boste videli ukrajinskih zastav, zastav podpore ljudem, ki jih Rusija pobija 19 mesecev. V tem smislu se Slovenija zelo razlikuje od drugih držav Evropske unije. Nikoli ne bom razumela, od kod toliko sovraštva in brezbrižnosti do našega slovanskega naroda, ki je zdaj žrtev najbolj krvave vojne v zadnjih 80 letih.»
Primer 9
“Zaposlila sem se po izobrazbi v slovenskem podjetju. O taki službi sem sanjala že leta. Čez nekaj časa me je poklical direktor in povedal, da so prejeli ovadbo proti meni. Obtožba je bila obrekljive narave, kjer so me zmerjali in v pismu je pisalo, da Ukrajinka nima pravice delati v slovenskem podjetju. Pismo je zahtevalo, da me odpustijo. Moj šef je rekel, da če želim ostati v službi, ne smem označevati svojega političnega stališča in jasno podpirati Ukrajine na svoji Facebook strani in drugih družbenih omrežjih. Da obdržim službo, sem se strinjala.
Postopoma pa sem začel opažati, da me na vse načine skušajo prisiliti, da odidem. Očitno sem zanje problem.”
Primer 10
“Že dolgo živimo v Sloveniji. Živimo v majhni vasici. Ukrajinci smo. Z otrokom v šoli (11 let) niso hoteli komunicirati, ker je bil Ukrajinec, in so ga enkrat celo davili z vrvjo. Prepisali smo ga na drugo šolo. Postalo je malo bolje”
Primer 11
“To je zgodba o deklici v 8. razredu. Sprva je bilo vse v redu. Toda začelo se je s šolo v naravi. Ko so se vrnili iz šole v naravi, so nekateri fantje začeli kričati, kako kul je Putin, da bi morali uničiti Ukrajino. Še posebej aktiven je bil fant iz Srbije, ki je nenehno kričal “slava Putinu, slava Rusiji, Putin – car”. Deklica je poskušala na to ne reagirati. Toda ko so se vrnili v šolo, je postajalo vedno slabše, saj je vse več sošolcev stalo na njihovi strani in jim je bilo zelo všeč, da jim vse to pripovedujejo. Nenehno so se norčevali iz nje, če je narobe izgovorila kakšno besedo ali napačno sestavila stavek. Nato so pritegnili devetošolce in sedmošolce, nato pa začeli poniževati druge otroke iz Ukrajine, do njih se vsi grdo in nespoštljivo obnašajo.
V šolskem ženskem stranišču so vsa vrata popisali z neprimernim besednjakom in željami smrti Ukrajincem ter razstrelili petardo v stranišču. O tem je bil obveščen razrednik, vrata so po tem dogodku odstranili, vendar so ostali napadi na ukrajinske otroke. Krivcev niso našli in jih niso kaznovali. Deklica je potožila učiteljici o vrstniškem nasilju, a po tem, ko je šla iz šole, jo je skupina sošolcev pričakala na izhodu, vprašali so jo, kaj točno ji ni všeč, rekla je, naj jo preprosto pustijo pri miru. Na to je eden od fantov, vodja te tolpe, fant iz Srbije, jo je brcnil v koleno.
Deklica zato ni želela več hoditi v to šolo. Njena mama se je pritožila razredničarki, a ta v tem ni videla posebne težave. Učiteljica slovenščine, ki je delala z tujci na dodatnih urah slovenščine, je zelo sočutna. Mama deklice jo je prosila za nasvet in pomagala ji je napisati pismo v upravo, da bi dekle premestili v drug razred. Razložila je, da bo psihično vzdušje v drugem razredu boljše za otroka. Po tem so vprašanje že obravnavali na ravni šole, vključeni so bili vsi psihologi, delali so tako z mamo kot z otrokom, z njimi skupaj, da bi razjasnili, kako se je vse dogajalo.
Šele potem, ko je mama deklice pisala razredničarki, da če ne bodo sprejeli nobenih ukrepov, se bo obrnila na policijo, so jih poklicali v šolo na pogovor. Po tem je fant še vedno prihajal k njim pred blok in grozil, ker so že dvakrat iz šole poklicali starše in je od šole že dobil dve opozorili. Dogovorili so se, da je dekleta ne bo več odrival. Tako je tudi bilo, vendar so jo drugi sošolci še naprej zasmehovali njeno do konca šolskega leta. To šolsko leto so jo premestili v drug razred, kjer je bila atmosfera boljša. Toda dekletu je ostal velika travma. “
Sogovornica, ki nam je posredovala vse te zgodbe in ime katere hranimo v uredništvu, je še povedala, da pozna še več podobnih primerov in da želi Sloveniji in Slovencem postaviti naslednja vprašanja:
- Zakaj nekateri otroci v Sloveniji izražajo agresijo in nestrpnost do otrok, ki so prišli sem, da bi se rešili vojne?
- Zakaj učitelji pogosto raje molčijo o tem?
- Od kod otrokom takšno agresivno vedenje in sovraštvo do žrtev, do tistih, ki trpijo? Ali jih šola spodbuja k temu? Ali pa so jih naučili njihovi starši?
- Od kod izvira kult Rusije v Sloveniji? Zakaj ljudje ne morejo razumeti tako preprostega koncepta, kdo je napadalec in kdo je žrtev v rusko-ukrajinski vojni?
- Zakaj ljudje ne izražajo javno podpore Ukrajini, ne na ulicah ne na internetu? Česa li koga se bojijo?
- Zakaj se od pomladi leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino, pojavlja 95% komentarjev pod vsakim člankom o Ukrajini, kjer resni ljudje odprto izražajo ksenofobijo, rasno sovraštvo do Ukrajincev, izražajo željo po smrti Ukrajincev ali po tem, da bi jih pregnali iz Evrope? Ste kdaj razmišljali o tem, od kod izvirajo korenine takega sovraštva in kam bo to vodilo?
- Zakaj ljudje z odprtim Facebook profilom, ki živijo v državi z 2 milijona prebivalcev, kjer se vsi poznajo, niso sramežljivi, se ne bojijo pisati tako sovražnih komentarjev o Ukrajincih, ljudeh, ki trpijo zaradi vojne in ki jih ubijajo ruske čete vsak dan že 19 mesecev? Navsezadnje so ti komentarji vidni vsem: njihovim prijateljem, sosedom, sodelavcem, sorodnikom itd.
- Ali zato, ker tako razmišlja večina slovenske družbe?
Kajti če bo družba še naprej razvijala v takšni smeri, bodo posledice lahko zelo tragične, ne samo za Ukrajince, temveč za vse prebivalce države, je zaključila naša sogovornica.
