Tožba zaradi Družinskega zakonika vložena na Evropsko sodišče za človekove pravice in sprejeta v obravnavo!

0
463
Evropsko sodišče za človekove pravice (Foto: epa)

Pravnik Blaž Babič sporoča, da je bila vsebina tožbe glede Družinskega zakonika, zaradi kršitve 6. in 13. člena EKČP, vložena na Evropsko sodišče za človekove pravice. Družinski zakon namreč uvaja izrazito sporne spremembe družinskega zakona, ki sedaj omogočajo posvojitve otrok v LGBTQIA+ skupnosti ter hkrati ukinjajo zakonsko zvezo, definirano kot zakonsko zvezo žene in moža. Tožbo je vložila Koalicija “Za otroke gre”. Celotno besedilo je dostopno tukaj

Pravnik Blaž Babič sporoča, da je bila na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v obravnavo sprejet primer spornega Družinskega zakonika. Gre za uvajanje izrazito spornih sprememb družinskega zakona, ki že omogočajo posvojitve otrok v LGBTQIA+ skupnosti ter hkrati ukinjajo zakonsko zvezo, definirano kot zakonsko zvezo žene in moža. Tožbo je vložila Koalicija “Za otroke gre”. Slovenska verzija je bila načrtno prevedena v angleški jezik in v njem tudi vložena z namenom izogiba dvema čuvajkama na ESČP – Ani Vilfan Vospernik (vnukinja Titovega vodje kabineta) in  Katka Zidar Al-Mutairi (svakinja nekdanjega spornega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča). Slednji namreč pogosto zavržeta tožbe. Spomnimo, da je Ustavno sodišče RS 16. 6. 2022 ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, istospolna partnerja, živeča v formalni partnerski zvezi, pa ne moreta skupaj posvojiti otroka. Zakonodajalcu je sodišče določilo šestmesečni rok za odpravo ugotovljenega ustavnega neskladja.

Državni zbor je navedeno protiustavnost odpravil dne 4. 10. 2022, , s sprejemom Zakona o spremembah Družinskega zakonika, in sicer po skrajšanem postopku. Dne 11. 10. 2022 je Državni svet sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o zakonu. Dne 18. 10. 2022 je Državni zbor (ponovno) sprejel Zakon o spremembah Družinskega zakonika. Pritožnik je kot predstavnik 30.600 referendumskih pobudnikov želel organizirati zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo. Državni zbor je pobudo zavrnil, ker je izdal Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika. z dne 28. 10. 2022 in pritožnikoma določil 15-dnevni rok za vložitev zahteve, da Ustavno sodišče preizkusi ustavnost tega sklepa. Dne 11. 11. 2022 sta referendumska pobudnika, predstavnika 30.600 državljanov (Primc in Zevnik) na Ustavnem sodišču sprožila zahtevo za preizkus ustavnosti Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma.

Metka Zevnik in Aleš Primc iz Koalicije Za otroke gre! Vir: STA

Ustavno sodišče je nato z z dne 14. 12. 2022 odločilo, da zgoraj navedeni Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B) ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Pritožnika zatrjujeta, da jima je – kot predstavnikoma 30.600 referendumskih pobudnikov – Republika Slovenija v postopku pred Ustavnim sodiščem kršila pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ni ustrezno presojalo ustavno-pravne kakovosti novele Družinskega zakonika. Vsak državljan ima namreč ima pravico, da po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Prav tako se je sodišče popolnoma izognilo ustrezno poglobljeni presoji in testu sorazmernosti. Obenem je odločalo v pristranskem senatu, ker v postopku obravnave ni poskrbelo za izločitev očitno pristranske sodnice dr. Katje Šugman Stubbs. Od leta 2013, ko je bila (brez sodelovanja ljudstva) sicer sprejeta ustavna sprememba 90. člena URS, v slovenskem ustavnem in političnem pravu zeva odprta in nezavarovana možnost zlorabe inštituta prepovedi referenduma, med drugim še opozarjajo pobudniki presoje na ESČP.

US je z dosedanjo lastno prakso skrajno omejilo svoj domet presoje v izključno škodo pobudnikov referendumov
Vlada in Državni zbor se lahko z enostavnim manevrom odločita, da vsebine, za katere ne želijo, da bi se o njih javno razpravljalo, ali da bi o njih na referendumu odločal ljudstvo, zapišejo v eno od vrst zakonov, še pojasnjujejo pobudniki. V primeru 4. alineje drugega odstavka 90. čl. URS bi se tako lahko k vsebini, ki načeloma služi “odpravi protiustavnosti”, dodajalo vsebine, ki ne sodijo pod omenjeni institut, v notranjem politično-pravnem postopku pa jih lahko v zadnji instanci odstrani izključno le Ustavno sodišče, prav prek instituta, ki ga je uporabil pritožnik – ustavna pritožba zoper Sklep Državnega zbora o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma. Pritožnik se zaveda, da ESČP ni organ, ki bi presojal ustavno-pravne in politično-pravne nedoslednosti domače zakonodaje, vendar pa je z vidika 6. člena EKČP vsaka država dolžna izkazati, da je pri notranji ustavno-pravni presoji spornega političnega/zakonodajnega postopka zagotovila pravično (in seveda pošteno) sojenje – in pritožnik zatrjuje in dokazuje, da v tem primeru to ni bilo tako. V skladu z 21. členom Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (v nadaljevanju: ZRLI) je torej pritožnik vložil pobudo za oceno ustavnosti, pri čemer je izrecno izpostavil ustavno spornost izdanega Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma.

V odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-I-398/22, z dne 14. 12. 2022, je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 12. točki jasno navedlo, da je v preteklosti že kar samo vzpostavilo prakso, po kateri “Ustavno sodišče pri presoji odločitve Državnega zbora, da je referendum nedopusten, ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami, temveč v mejah pravnega sklepanja in ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave.” V 13. točki navedene odločbe Ustavno sodišče svojo prakso dodatno potrdi še tako: “Ureditev zagotavlja jasen, določen in pregleden referendumski postopek, ustvarja pogoje za hitrejše dokončanje zakonodajnega postopka in vnaša predvidljivost v referendumski postopek ter s tem izboljšuje položaj zainteresiranih subjektov.” Pritožnik ugotavlja, da Ustavno sodišče s takim razmišljanjem razteguje pomen hitrosti v zakonodajnem postopku na vse štiri alineje, očitno pa je tudi, da je Ustavno sodišče z dosedanjo lastno prakso skrajno omejilo svoj domet presoje – v izključno škodo pobudnikov referendumov.

Gre za neustrezno širjenje vsebine preko odločitve ustavnega sodišča na področja šolstva, zdravstva, svetovanja itn.
V 15. točki te odločbe Ustavno sodišče izrecno citira pritožnika, ki zatrjuje, da če “bi Ustavno sodišče ocenilo, da DZ-B vendarle odpravlja ugotovljeno protiustavnost, te protiustavnosti ne odpravlja na ustavnoskladen način, ker je bil sprejet po skrajšanem postopku in je v neskladju s 1., 2., 3., 35., 39., 46. in 53. členom URS.” Nadalje v 16. točki te odločbe Ustavno sodišče dodaja, da to hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v tem postopku ne presoja skladnosti nove ureditve z Ustavo. V obravnavanem primeru mora tako Ustavno sodišče presoditi le, ali gre v primeru DZ-B za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost zaradi česar je o njem izključen zakonodajni referendum. Glede na navedeno so očitki predlagateljev o protiustavnosti neupoštevni oziroma ne morejo biti predmet presoje v postopku. Še več, v 17. točki Ustavno sodišče pomaga Državnemu zboru: “Ker vprašanje ustavnosti sprejete (nove) ureditve ni predmet presoje v postopku po veljavnem 21. členu ZRLI, zakonodajalec v sklepu, s katerim prepove referendum, ni dolžan navajati razlogov, da nova ureditev ugotovljeno protiustavnost odpravlja na ustavnoskladen način.”

Foto: STA

Pritožnika ugotavljata, da je s takim načinom argumentacije Ustavno sodišče odpravilo svojo temeljno dolžnost, ki je – presoja ustavnosti. V konkretnem primeru namreč Ustavno sodišče ne želi (“zaradi lastne dosedanje prakse”) ugotavljati niti tega, ali je bil zakonodajalec (Državni zbor) upravičen do skrajšanega postopka, niti tega, ali je zakonodajalec pripravil zakonsko rešitev za odpravo protiustavnosti, ki je dejansko le in samò to (ali je morda deklarirani namen prekoračen), in tudi ne želi ugotavljati, če je prišlo v postopku sprejemanja novele do kršitve postopka, kaj šele, da bi vsebinsko presojal, ali je novela morda v svojem temelju protiustavna ali ustavnoskladna. Pritožnika sta v svojem izpodbijanju sklepa Državnega zbora pred Ustavnim sodiščem z mnogimi primeri dokazala, da gre za širjenje vsebine preko odločitve ustavnega sodišča in sicer na področja: šolstva, zdravstva, svetovanja itn. Še več, Ustavno sodišče v točki 18. odločbe pravzaprav samo potrdi številne navedbe pritožnika, da novela neustrezno širi polje urejanja družinske zakonodaje, onkraj lastnih odločb. Ustavno sodišče zato ugotavlja, da DZ-B odpravlja protiustavnosti, ugotovljene z navedenima odločbama Ustavnega sodišča.

Zakonodajalec je s skrajšanim postopkom odstranil javnost iz razprave!
Očitno je torej, da je bila formulacija “dve osebi različnega spola” nadomeščena z “življenjsko skupnostjo dveh oseb”, pri čemer sploh ni jasno, ali gre resnično le za (nekdanji klasični) “dve osebi različnega spola” in nato še (zgolj) “dve osebi istega spola”, ampak je definicija naenkrat odprta. Če namreč – na primer – resno vzamemo definicijo “dve osebi” in zgolj za vajo iz kratice LGBTQIA+ (ki je že kar skromna in zastarela) vzamemo B-iseksualce (kateri že po definiciji nimajo le enega partnerja, ampak vsaj po dva, iz po enega klasičnega spola), se takoj znajdemo v zakonsko omogočanem polju mix-seksualne poligamije, še opozarjata pritožnika. Dve biseksualni osebi v “zakonski zvezi”, pomenita namreč najmanj uzakonjenega četvorčka – saj sta za zadovoljitev “enakopravnosti” in pogoja “B” potrebna vsaj še dve dodatni osebi. Vsled navedenega torej dva biseksualca nimata enakih pravic, kot dva homoseksualca!? Kar je le eno od številnih praktičnih vprašanj, ki se pojavljajo ob tako neizdelani in nepremišljeni, predvsem pa časovno pospešeni zakonski spremembi. Številna druga vprašanja – vezana tudi na zakonodajo – ki jih je v pritožbi na Ustavno sodišče izpostavil pritožnik, so primeroma še: protiustavnosti iz naslova kršitve načel pravne države, zlasti načela določnosti zakona, kršitve osebnostnih pravic otrok, kršitev pravice do ugovora vesti.

Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič (Foto: STA)

V 20. točki te odločbe Ustavno sodišče celo citira pritožnikove navedbe glede vseh teh področij, ”na katerih zakonodajalec na institut zakonske zveze veže določene pravne posledice. Ti očitki predlagateljev so pavšalni. Predlagatelja sicer navajata, da naj bi se sprememba opredelitve zakonske zveze odrazila tudi v spremenjeni ureditvi na npr. stanovanjskem področju, področju zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, področju ureditve domneve očetovstva in materinstva pri otrocih, rojenih v zakonskih skupnostih, področju ureditve pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in na področju protikorupcijske zakonodaje. Vendar pa teh svojih navedb ne konkretizirata tako, da bi izrecno navedla predpise oziroma njihove določbe, na katere naj bi vplivala spremenjena opredelitev zakonske zveze.” Pritožnika ugotavljata, da: je Ustavno sodišče najprej sprejelo sporno odločitev (o neustavnosti prej veljavnega Družinskega zakonika), za kar je porabilo približno tri leta. Nato je zakonodajalec (Državni zbor) pavšalno povzel/kopiral navodila Ustavnega sodišča in s skrajšanim postopkom odstranil javnost iz razprave, za kar je porabil približno štiri mesece.

US ves čas prikriva možne prave posledice, s tem pa ščiti hrbet zakonodajalcu
US se zaveda obstoja možnosti pravnih posledic, ki so širše le od “popravka protiustavnosti”, pa jih hkrati ves čas prikriva in s tem ščiti hrbet zakonodajalcu, ki je zlorabil hitri zakonodajni postopek ob vsebini, ki bi morala biti sprejeta premišljeno, utemeljeno in z najširšim družbenim konsenzom. Dejstvo, da je zakonodajalec za tako pomembno zakonodajo uporabil postopek, ki ni omogočal ne seznanitve, kaj šele kakovostne analize širše strokovne in laične pravne javnosti, prek klasičnega zakonodajnega postopka v DZ, je argument, ki bi ga moralo Ustavno sodišče obravnavati z vso resnostjo – ne glede na dosedanjo lastno (zgrešeno, samo-omejevalno) sodno prakso. Ustavno sodišče ob odločanju sploh ni presojalo najbolj ključnega vprašanja in sicer ali je prepoved referenduma in s tem tudi prepoved upravljanja javnih zadev pobudnikov referenduma, sorazmeren ukrep za uvedbo posvojitev otrok v LGBTQIA+ razmerja in ukinitev zakonske zveze žene in moža, glede na to, da ne posvojitev otroka v LGBTQIA+ razmerja niti ukinitev zakonske zveze žene in moža, ni človekova pravica, medtem ko sta sodelovanje v upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave RS) in pravica do referenduma (90. člen Ustave RS) dve temeljni človekovi ustavni pravici.

Konflikt interesov: sodnica Šugman Stubbsova, bi se zaradi očitne pristranskosti iz odločanja morala izločiti!
V obrazložitvi sodbe bi moralo US pojasniti svoje stališče do morebitnih kršitev 44. člena URS, hkrati pa bi moralo izvesti tudi ustavni test sorazmernosti. Ključno je tudi to, da je ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs je kot zagovornica “interesov LGBTQIA+”, v vlogi pravne strokovnjakinje nastopala v reklamnem videu v referendumski kampanji ob družinskem referendumu leta 2012. Sodnica Šugman Stubbsova bi se zaradi očitne pristranskosti dejansko morala izločiti že pri odločanju o Odločbah. Pritožnika v roku zatrjujeta, da sodnice, ki je sodelovala v postopku odločanja o ustavnosti sklepa o nedopustnosti zakonodajnega referenduma Družinskega zakonika (ZD-B), ni mogoče šteti za nepristransko. Kot že navedeno, je bila sodnica dr. Katja Šugman Stubbs že v letu 2012 zagovornica LGBTQIA+ interesov in je celo kot pravna strokovnjakinja aktivno sodelovala v kampanji. Pritožnika se sklicujeta na prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki v okviru Pravice do poštenega sojenja zagotavlja, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. To pa – glede na predstavljena dejstva – pobudniku v konkretni zadevi ni bilo zagotovljeno.

Ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs , bi se morala v zadevi izločiti, saj gre za konflikt interesov. (Foto: STA)

Enako določa tudi 23. člen Ustave RS (pravica do sodnega varstva), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi pa mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Seveda – nepristranski. Zakon seveda zahteva izločitev sodnika, v kolikor je ta na kakršenkoli način kompromitiran v zadevi. Nedvomno so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki ne le, da bi lahko, pač pa tudi objektivno vzbujajo dvom v nepristranskost sodnice, saj se je sodnica, ki je odločala v konkretnem primeru, že prej javno izpostavila in s tem izrazila svoje stališče, do katerega ima sicer vso pravico. Po drugi strani temeljni procesni postulati tudi pritožnikoma zagotavljajo pravico, da o zadevi odloča sodnik, ki vzbuja vsaj videz nepristranskosti. Temu postulatu v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, saj bi se sodnica, ki o zadevi v kateri je odločala in predhodno o isti problematiki zavzela nesporno stališče, morala izločiti. Navedeno je razvidno iz priložene povezave na videoposnetek iz leta 2012, ko je potekala referendumska kampanja glede identične problematike.

Presoja protiustavnosti možnosti posvojitve otrok v LGBTQIA+ razmerja bi se morala ustaviti že na prvi stopnji testa!
Sodnica dr. Stubbs bi se tako onkraj vsakega razumnega dvoma v konkretni zadevi morala sama izločiti. V primeru konkretnega odločanja Ustavnega sodišča naj bi torej šlo “zgolj” za odpravo protiustavnosti, ne pa za odpravo kršenja človekovih pravic. V ločenem mnenju ustavnega sodnika dr. Roka Svetliča, z dne 6. 1. 2023, (str. 6) je jasno navedeno, da bi se morala presoja protiustavnosti možnosti posvojitve otrok v LGBTQIA+ razmerja ustaviti že na prvi stopnji testa. Istospolno usmerjeni ljudje so že pred sprejemom novele imeli z zakonom zagotovljene popolnoma enake človekove in ustavne PRAVICE kot heterospolni in to na vseh področjih življenja (posvojitev otroka ni človekova pravica odraslega); pri sklenitvi zakonske zveze pa se spolna usmerjenost ne preverja). Otroci, ki živijo v LGBTQIA+ razmerjih so bili v celoti izenačeni z vsemi drugimi otroci že pred sprejemom DZ-B in jim le ta njim ne prinaša nobenih novih pravic. Pritožnika se še sprašujeta, če bo predmetna zadeva sploh prišla čez birokratske mline Evropskega sodišča za človekove pravice, dejansko v roke in odločanje pristojnih sodnikov tega sodišča. Upoštevajoč dejstvo, da posvojitev otroka nikakor ni človekova pravica odraslih, je bil sklep Državnega zbora o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika protiustaven. 
Domen Mezeg (Nova24tv.si)