Na zadnji avgustovski dan so na spletni strani demokracija.si objavili kolumno, v kateri je avtor teh vrstic spomnil na 25. obletnico pastirskega pisma slovenskih škofov, v katerem so bili takrat (1998) zelo kritični do spremembe slovenske šolske zakonodaje.
Zlasti tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode je večkrat javno kritiziral slovenski šolski sistem. Kakšno leto dni po omenjenem pastirskem pismu je v enem od nastopov uporabil frazo, ki jo je prevzel iz neke parlamentarne razprave o šolstvu, ki jo je izrekel Dimitrij Rupel (leta 1995), ko je glede šolstva omenil “dresuro nemških ovčarjev”. Levičarski mediji in mnenjski voditelji so tedanjega ljubljanskega vrhovnega pastirja dobesedno raztrgali na koščke, tedanji Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o njem napisal pamflet z naslovom “Metropolit pasje dežele: kdo bo vodil vzrejne knjige?”.
Vendar Rode še zdaleč ni bil edini kritik šolstva. Zaradi manipulacij pri uvajanju devetletke je prihajalo celo do javnih ostrih polemik med člani Nacionalnega kurikularnega sveta, ki je bil zadolžen za šolski program devetletne osnovne šole, nekateri člani pa so iz tega organa celo izstopili. Med glasnimi kritiki je bil tudi prof. dr. Janez Juhant, ki je za Nikodemove večere (teološki tečaji) leta 1998 pripravil prispevek z naslovom “Ali bo tudi nova šola ideološka?”. Tema tedanjih tečajev, tedaj dobro obiskanega izobraževalno-razpravljavskega cikla, ki ga je vsako leto organiziral medškofijski odbor za študente, je bila “Ljubim, torej sem” v povezavi s 50-letnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Večni Slavko Gaber je pred 15 leti poniknil
Šolska reforma, spremembe šolske zakonodaje, uvajanje devetletke … vse to je zaznamovalo ministrovanje Slavka Gabra, ki je od leta 1992 do 1999 predstavljal glavnega ideologa šolskega sistema in tudi enega od ideologov LDS (v tistem času je bil med ideologi LDS tudi Slavoj Žižek, ki mu je nekaj let kasneje ušla izjava, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kakor usoda Slovenije). Leta 1999 se je Gaber v senci obiska ameriškega predsednika Billa Clintona umaknil s položaja (na njegov račun so se namreč vrstili očitki o korupciji zaradi mature Jureta Jankovića, ki je očitno zaobšel tedanja pravila), nasledil ga je Gabrov dotedanji državni sekretar Pavel Zgaga, ki je izhajal iz kroga t. i. levih pedagogov, ki so imeli privilegiran položaj v osrednjih ustanovah za nadzor nad šolstvom, pa tudi na različnih pedagoških inštitutih. Ob tem naj spomnimo, da so med znanimi imeni tega kroga tudi vidnejši člani nekdanje Liberalne, sedaj Alternativne akademije, od Darka Štrajna dalje. Med bolj izpostavljenimi so bili še Janez Krek (zadolžen za Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, prvič je bila objavljena v letu 1995), Zdenko Kodelja, že pokojni Alojz Pluško (tudi nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo), Ljubica Marjanovič Umek pa Mojca Kovač Šebart (verjetno javnost sedaj veliko bolje pozna njeno hčer Niko Kovač, ki je prvo ime Inštituta 8. marec). Vsi našteti in še mnogi drugi so ves čas skrbeli za obrambo slovenskega šolstva pred – civilno družbo, pa naj se sliši še tako neverjetno.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
Piše: Gašper Blažič
