Celjska Mohorjeva je izdala še eno slikanico Mojiceje Bonte, ki smo jo do sedaj poznali po slikanici o Antonu Martinu Slomšku. Tokrat se se lahko otroci zatopijo v branje o Barbari Celjski: Prelepi grofici in mogočni kraljici. S tem se nadaljuje pisateljičino poslanstvo, ki je učiti male nadobudneže o velikih Slovencih skozi prelepe slikanice.
Od grofice Celjske do mogočne evropske kraljice
Pred mnogimi leti se je celjskemu grofu Hermanu rodila hči. »Deklica kot deklica,« je dejal njen oče. A nekoč nadvse radovedna grofična je postala prelepa grofica in mogočna trojna kraljica. To je zgodba o Barbari Celjski, najvplivnejši in najbogatejši kraljici, ki se je kdaj rodila na slovenskih tleh. Žal pa se je tudi njej zgodil, če se izrazimo moderno, “medijski umor“, saj so ji, kot piše v življenjepisu Barbare Celjske v slikanici, “pisatelji in zgodovinarji s svojim pisanjem storili precej krivic, saj so s širjenjem laži dosegli, da se je v zgodovino zapisala kot “črna kraljica”. Šele v zadnjem času se ji vračata čast in ugled ter se popravljajo številne napake iz preteklosti.”
Grofica in trojna kraljica Barbara Celjska (1391/92–1451) je bila najvplivnejša članica dinastije knezov Celjskih in najpomembnejša srednjeveška monarhinja. V senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega se je skozi čas bolj kot njena resnična osebnost ohranil njen mitski lik, obdan z legendami in včasih tudi nelaskavimi lažmi. V slikanici spoznamo Barbaro kot radovedno deklico, ki proti družinskim pričakovanjem na vsakem koraku zbira znanje ter se razvije v sposobno in razgledano mlado dekle. Skozi njeno vedoželjnost spoznamo značilnosti njenega časa, običajev, kulinarike, mode in bivanjske kulture. Dogovorjeno poroko s kraljem Sigismundom Barbara sprejme z velikim vznemirjenjem, svojo trmo pa usmeri v učenje in obvladovanje izjemne vloge, ki jo prevzame. A njena odločnost mnogim ni všeč. Zgodovina se ji je maščevala z govoricami, ki so jo po krivici slikale kot temačno osebnost. Barbara Celjska že stoletja počiva v praški katedrali, njen duh pa se s pravljično vilo vedno znova vrača v rojstni kraj, na celjski Stari grad. Tudi skozi to slikanico, ki jo krasijo čudovite ilustracije Polone Kosec, nam pripoveduje zgodbo vladarice, ki je doslej nismo zares poznali.
CM, Z.P.
