Učitelju se danes poraja veliko vprašanj o smislu, pomenu in vrednosti njegovega dela. Pa tu ne mislim le na materialno plat oziroma na plačo, pač pa na pomen in vrednost znanja ter na vlogo učitelja v družbi danes.
Pa naj najprej razmislim o zaupanju v učiteljevo delo. Po kakih 18 letih šolanja človek lahko postane učitelj. Najprej njegovo znanje preverijo njegovi učitelji, dajo mu diplomo, magisterij ali celo doktorat. Potem ga po strokovni plati preveri še država in mu da strokovni izpit. Postane kompleten učitelj in njegova plača je primerljiva s prodajalčevo v Hofferju ali Lidlu. V njegovih rokah in v naročju njegovega znanja se znajde 20 – 30 otrok. »Z otroci je še najlažje«, pogosto rečemo. Če jih znaš imeti rad in jim postaviti smiselne meje ti zaupajo, sodelujejo in se veselijo znanja. Za marsikoga lahko postaneš navdih, idol, nepozaben in celo usoden za izbiro poklica in življenjske poti. A kakšne bitke se skrivajo za trditvijo »postaviti meje«! Te je preskusil vsak učitelj na svoji koži. Marsikdo si teh bitk ne želi in se vanje ne spusti, nekaterih jih ne zdržijo in zamenjajo službo. »Šola s podivjano mularijo me ne bo več videla!« Zato učiteljev, predvsem moških, vsepovsod manjka.
In kako je z zaupanjem s strani staršev? Neredko posegajo v učiteljevo delo s svojimi principi in pravili, ki naj bi veljali za njihovega otroka. Težko sprejmejo red in pravila šole, uveljavljajo svoj red in zlahka zagrenijo učiteljevo delo in njegov ugled pri otroku. Nezaupanje staršev je danes eno največjih bremen učiteljevega dela.
Kaj pa vodstvo šole in ravnatelj? Koliko podpore in spodbude da dober ravnatelj svojim učiteljem! Kako odlične so šole, v katerih ravnatelj učiteljem zaupa, jih ceni in spoštuje, ščiti pred kritiko, pritožbami in komentarji staršev. Zlata vreden je ravnatelj, ki na pravo mesto postavi vpliv in želje staršev. Ki otrokom pokaže, kakšna je njihova vloga in njihov prostor v šoli. Učiteljem pa dopusti ustvarjalno poučevanje in delovanje v raznih projektih.
Kako pa učiteljem zaupa slovenska država in izobraževalni sistem?
Če se primerjamo z učitelji drugih držav EU v oči bode nekaj primerjav. Izobrazbena raven za poučevanje tako v osnovnih kot v srednjih šolah in gimnazijah, je pri nas za stopnjo višja. Napredovanje je pri nas pogojeno z delom v projektih, drugje z leti poučevanja, ki štejejo tako, da se učitelj pomika po ugledu in plači navzgor. Pri nas tega praktično ni: učitelj je po letih izkušenj v razredu vreden enako kot učitelj na začetku kariere. Če učitelj zgodaj na karieni poti doseže najvišji naziv svetnika, v nadaljnjih letih ne more več napredovati in spet dela le iz svojega etičnega zanosa. Ironično je, a država učitelja iskreno ceni: spodbuja ga in omogoča mu, da ne dela zaradi plačila, pač pa iskreno, le iz prepričanja v svoje poslanstvo.
Kaj pa družba – tudi ta kaj pričakuje učiteljev? Morda smo učitelji sami sprejeli držo, v kateri se javno, v družbi ne želimo izpostavljati s svojim mnenjem. Ne bom trdila, da se bojimo. Ne. A nočemo biti videni in slišani. Svojega mnenja o problemih družbe ne želimo javno izražati. Radi smo v miru svoje zbornice in svojega razreda. Radi imamo pedagoški mir in tudi potrebujemo ga. Družba nam zaupa, da tega miru ne bomo kalili s svojimi pogledi. Hrup, ki ga zažene rumeni tisk takoj, ko temu ni tako, je tako hud in bobneč, da se mu učitelj raje odpove. Zanimivo je, da še na družabnih omrežjih raje objavljamo prisrčne dogodke iz osebnega življenja kot kako resno mnenje ali pomislek o stanju v družbi.
Odgovor na uvodno vprašanje – kdo zaupa slovenskemu učitelju, je torej jasen: zaupajo mu vsi! Otroci, starši, ravnatelj, izobraževalni sistem in slovenska družba. Najbolj pa odmev, ki ga sproži njegov glasni, kritični pogled na svet, v katerem živimo. Osebno pa sem prepričana, da je najvišja vrednost učiteljevega dela to, da preko mladih ljudi oblikuje družbo in njene vrednote.
Piše: Helena Kregar, kolumna o svetovanem dnevu učiteljev 2022 je bila najprej objavljen na spletni strani DKPS.
